»Po neki tekmi so prihajala obvestila, da so igralci začeli zbolevati in samo vprašanje časa je bilo, kdaj bom tudi jaz. Ko sem to sporočil nadrejenim, sem moral pojasniti, s kom sem bil v stiku, v katerih prostorih sem se gibal, česa sem se dotaknil ... Težko je bilo, a to si bili začetki, nismo imeli veliko informacij.«
»Organizirali smo se v manjše ekipe, da bi v primeru okužbe delo lahko prevzela druga ekipa. Programske pasove smo združevali, iskali nove vsebine. Pogrešali smo osebne stike, saj se tako rodi marsikatera zgodba. V kolikor smo zboleli ali je zbolel kdo od bližnjih, smo se morali izločiti.«
»Veljali so različni ukrepi in omejitve. Veliko je bilo testiranj. Je bilo pa pravo veselje, ko sem po dolgem času prvič prišla v slovensko društvo na Reko ali v Pulj, ko smo lahko posneli vse izjave v živo in so na vratih najprej rekli 'A ste uspeli čez mejo?'«
»Delo smo morali prilagoditi praktično čez noč. Tudi palic za pleskanje smo se sprva poslužili, da so lahko novinarji imeli podaljšan mikrofon. Da bi prihranili kakšen stik, so tehniki na teren odhajali neposredno od doma. Televizijske oddaje smo pripravljali na prostem.«
»Če smo hoteli ohraniti enako raven učinkovitosti, smo morali izkoristiti vsa digitalna orodja, ki so bila takrat na voljo. Metode dela, ki so desetletja delovale in jih ni bilo treba spreminjati, je bilo treba čez noč ovreči in vpeljati nove pristope.«
»Vse to so znanja, veščine in metode, ki nam pridejo danes še kako prav. Uporaba oddaljenega namizja, uporaba mobilnih aplikacij za snemanje in montiranje, večja pozornost pri racionalnih delovnih procesih. Omogočajo nam fleksibilnost, učinkovitost in podlago za nove tehnološke preboje, ki so še pred nami.«
